Oktobra 2004 je bil harmoniziran nov standard EN ISO 20344-20347:2004 in že v letu 2005 ter kasneje 2007 so bili izdani popravki, katerim so se dolžni proizvajalci pri certifikaciji novih modelov postopno prilagoditi. Nov standard iz leta 2007 je določal novo proceduro za ugotavljanje varnosti drsenja (prej odpornost na zdrs). Testni čevelj postavijo v merilno napravo in ga vlečejo po različnih tipih tal. Ugotavlja se koeficient drsenja. Tako standard deli protizdrsnost podplata na 3 kategorije, glede na sestavo tal:
SRA – protizdrsnost na keramičnih ploščicah z raztopino natrijevega lavril sulfata
SRB – protizdrsnost na jeklu z glicerinom
SRC – protizdrsnost na keramičnih ploščicah in jeklu z raztopino iz natrijevega lavril sulfata in glicerinom (SRC = SRA + SRB)
Zadnje posodobitve standarda pa so bile leta 2011, katerim so se proizvajalci obutve morali prilagoditi in certificirati obutev po novem standardu do junija 2013.
Nekaj glavnih posodobitev novega standarda:
Na zunanji površini ob stikih različnih materialov ne sme biti nobene luknje razen ubodov od šivov.
Kovinski ali kopozitni podplatni vložek v mokrem stanju mora nuditi 100% zaščito pred prebodom. Pri sili 1100N na točko, ne sme biti vidnih znakov uboda.
Notranja podloga obutve na zadnjem (nadpetnem) delu, mora brez lukenj prestati laboratorijski test 51.200 ciklov v suhem in 25.600 ciklov v mokrem stanju.
Pri obutvi katergorije S1, S2 in S3, morajo biti zareze profila podplata globoke najmanj 2,5mm.
