Načini varjenja in stopnje zatemnitve stekel

Načini varjenja in stopnje zaščite

1. Varjenje z oplaščeno elektrodo je eden od najstarejših poznanih načinov ročnega varjenja. Ne glede na to je v današnjih časih še vedno tudi eden od najpogosteje uporabljanih. Med drugimi razlogi je bistvena njegova razmeroma enostavna uporaba ter primernost za večino sicer uporabljanih materialov. Elektrode, ki jih pri varjenju vodimo ročno, so za različne namene oplaščene z različnimi tipi oplaščenj (bazični, rutilni, celulozni,…). Elektrode služijo za vzpostavitev in vzdrževanje obloka, obenem pa tudi kot dodajni material. Oplaščenje ima pri varjenju funkcijo (z odgorevanjem nastale plinske) zaščite obloka in taline vara, služi pa lahko tudi za legiranje vara, višjo produktivnost varjenja in drugo.

2. Varjenje MIG/MAG je način varjenja v zaščiti plinov s taljivo elektrodo (običajno v obliki žice). Variti je moč polavtomatsko (vodenje gorilnika je pri tem ročno, dodajanje žice pa avtomatsko), ali pa se postopek varjenja v celoti avtomatizira. Tovrstni postopki varjenja so zelo široko uporabni, predvsem z višjimi varilnimi tokovi so lahko tudi zelo visoko produktivni. Žica služi pri varjenju kot dodajni material, obenem pa tudi za vzpostavljanje in vzdrževanje obloka. Zaščitni plin, ki izhaja iz varilne šobe koncentrično okoli žice je lahko inerten (običajno argon), ali aktiven (običajno ogljikov dioksid). V prvem primeru gre za varjenje MIG, v drugem pa MAG. Izbira je odvisna od vrste materiala, ki ga varimo.

3. Pri varjenju TIG se oblok vzpostavi in vzdržuje z netaljivo (volframovo) elektrodo, dodajni material pa se dodaja v obliki žice. Za zaščito elektrode, dodajnega materiala in taline je potrebna uporaba inertnega plina. Najpogosteje
se uporablja argon, ki izhaja iz šobe, v kateri se nahaja tudi elektroda. TIG postopki varjenja so praktično primerni za vse vrste materialov, potrebno pa je upoštevati, da gre za relativno manj produktivni način varjenja. V osnovi gre za ročno varjenje (v tem primeru se z eno roko vodi gorilnik, z drugo pa dodaja žica), možno pa ga je tudi v celoti avtomatizirati. Zaradi svojih lastnosti je
način najbolj primeren za varjenje tanjših materialov, nerjavnih jekel in barvnih kovin. Uporaben je tudi za razna reparaturna varjenja ter povsod tam, kjer se zahteva visoka kvaliteta zvarov.

4. Plazemsko varjenje je izpeljanka varjenja TIG. Bistvena razlika je zoženi oblok, kar se doseže s posebno oblikovano (običajno hlajeno) šobo in dodatnim (t.i. hladnim) izhajajočim plinom iz šobe. Tovrstno varjenje uvrščamo med načine
varjenja z visoko gostoto energije, primerno za večino taljivih materialov. Ena od razlik je tudi manjši vnos energije v varjenec ter posledično manjše napetosti in deformacije v njem. Plazemsko je moč variti tudi z zelo nizkimi vrednostmi varilnega toka. V takih primerih govorimo o mikroplazemskem varjenju, pri čemer je moč variti materiale zelo majhnih debelin, kot na primer
folije debeline 0,1 mm ali celo manj.

5. Obločno Žlebljenje se pretežno uporablja pri popravilih različnih nepravilnosti v kovinskih izdelkih. Lahko gre za odstranjevanje varov, pripravo zvarnih robov pred varjenjem, odstranjevanje nepravilnosti z ulitkov in podobno.
Običajno se za ta namen uporabljajo grafitne elektrode z izpihovanjem taline.